smucarska zgodovina se je koncala v Saalbachu. leta 1988 je bil eden zadnjih velikih dni slovenskega smucanja. Bojan Krizaj, nacionalni heroj, je v slogu velikega zmagovalca prvic in zadnjic prehodil ciljno crto in se vecno zapisal v srce vseh ljubiteljev smucanja.
takrat nas, kot hudomusno pravijo Lacni Franz, ni bilo nicesar strah, saj so bili smucarji z nami. prva beseda otrok ni bila mama ampak RC Elan (vsakrsna podobnost dobri dve desetletji kasneje je zgolj nakljucna) in vsi smo namesto poslusanja goveje muzike in srebanja goveje zupe stiskali pesti za nase blontno veselje in njegov torzo na strmini, ki je bil boj z resnicno mnogo boljsim Ingemarjem. slednjega smo, ko nam pac ni slo najbolje, v veliki meri posvojili za svojega, pa ceprav ga je s slovenijo povezovala zgolj begunjska naveza.
z Bojanom pa nismo za desetletje spremenili zgolj svojih prehranjevalnih navad. postali smo resnicno evforicni. vsi smo dihali za sport in verjeli, da res znamo smucat. da bi imeli se kaj konkretnega od tega, smo si izmislili se podarim-dobim. vrhunsko marketinsko invencijo, ki je skrbela za dobro pocutje nasih smucarjev in se bolj polne zepe njihovih sefov. edina nagradna igra, kjer je Rifle vehementno prebiral imena tudi tistih, ki so nepravilno odgovorili na nekaj elementarnih smucarskih vprasanj. in kjer smo vsako leto poslusali, kako bo Tone vnovic splezal v ogromen boben po nagrado, ce bodo nasi prinesli domov kolajno. a je bilo na njegovo sreco obljubljenega centrifugiranja bore malo. Sicer mi pa tudi ni jasno, kaj je naredili srecnez z 10.000 (deset tisoc!!!) litri sadnega soka Fructal? vse je bilo super in nihce ni mogel ustaviti nase smucarske pravljice. dokler niso sli ze opevani Bojan, na vrhuncu se Mateja in Rok, Rifletov sal ter ne nazadnje se obvezno prisotni RC Elan.
zato se danes nisem preprican, ceprav me v to dnevno prepricujejo, ali smo sploh kdaj bili smucarska nacija. »skijasi«, smo roko na srce imeli nekaj res svetlih trenutkov v celotni smucarski zgodovini, vse ostalo pa je bolj capljanje za najboljsimi. in ko so nas prehiteli se hrvatje, smo podpisali dokoncno kapitulacijo. zaceli smo igrat nogomet.
tistega soncnega dne konec marca mi je bilo komaj deset let. bil je zadnji soncni dan, ki sem ga zaradi smucanja prezdel pred televizorjem. od tedaj ni bilo vmesnega casa, ki bi v meni sprozil kulturno katarzo. in ja, »…lahko si obriseS nos v mojo srajco, draga, ne morem vec gledati tvojih solznih oci«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar