petek, 13. marec 2009

moji dragi fejsbuk frendi

pred casom sem zabelezil na fejsbuku (FB), za socialno zgolj relativno sprejemljivega uporabnika, zavidljivo stevilo »prijateljev«. dolgo sem izbiral, odlasal, mencal, kdo za vraga si sploh zasluzi biti prijatelj* stevilka 200. na koncu sem hkrati potrdil pet prosenj – kako dobro se pravzaprav clovek pocuti, ko se mu po dvajsetih letih ponujajo domnevni prijatelji s katerimi razen nekaj vsiljenih dejavnostih nisi imel dosti skupnega – in se resil bremena favoriziranja. vendar ponavadi to ni glavna tezava, s katero se srecujem ob vsakokratnem obisku. dosti bolj me fascinira, kaj zelijo ljudje deliti z mano. in tezko jim dopovem, da me res ne zanimajo povabila v skupine »as ti tut not padu fan club«, »Werner in prijatelji prepevamo na jadranski obali«, »zberimo 40.000 podpisov za rehabilitacijo kita Janeza«, »trikrat hura za vrnitev Fahrete Jahic« ipd. zato me na drugi strani toliko bolj navdusijo pripete novice o dogajanju v svetu, ki sem jih zaradi tega ali onega vzroka zamudil, lucidni komentarji pod njimi in vabila na dogodke – nekateri odlicno uporabljajo FB kot oglasevalsko niso –, ki bi jih sicer ob vsesplosni poplavi informacij gotovo zamudil.

nobena skrivnost ni, da je FB dosti vec kot zbiranje prijateljev za vsako ceno. obstajajo razlicni profili uporabnikov, ki se med seboj mocno razlikujejo. mnogim FB predstavlja nacin zivljenja. mnogi na njem visijo ure in zabelezijo vsak svoj premik. Urban si kuha kavo… Urban je odsel na skret… Urban je zalosten… Urban ni vec zalosten… Urban je vseeno malce zalosten (ker se nihce ne odzove na komentarje in ga ne pomiluje), a bo vesel, ko bo kegljaski klub celje amaterski svetovni prvak… in podobne abote, ki jih tezko prebavim. ce si clovek zeli pozornosti, gre pred parlament, si naveze plasticen dinamit okrog pasu, vzklika parole sovraznih vsebin, v majorski opravi zapoje pesem ali dve in preprican sem, da ga bodo opazili vsi FB prijatelji in se polovica Slovenije. pa se meni bo vsec njegovo nestrinjanje s sistemom ali cimer koli pac in ga bom z veseljem sprejel za prijatelja stevilka xxx.

zaradi navedenega me je prav profil slednjih spodbudil k pisanju. pred casom sem namrec objavil novico, da iscem spremljevalca za koncert, sedaj ze sicer rahlo ostarele svetovne rock zvezde, a vseeno, da so karte rezervirane, samo se odlocit se je treba. pricakoval sem gromozanski odziv, se bal, da bom moral ljudi zavraciti in se posipati s pepelom, da toliko kart glede na povprasevanje vendarle nimam. a se je kmalu izkazalo, da je bil moj strah odvec. edini kometar v enem tednu je bil, kje koncert bo. medtem ko je opazka prijatelja, da je danes ze petek, pozela val odobravanja in navdusenja. o stevilki komentarjev pod tako izjavo ne bi izgubljal casa. le to, da bo vsakemu petku sledil ponedeljek. v nedogled!

potem so tu ekshibicionisti. posamezniki z odprtimi profili, ki prijateljujejo z vsemi. vsem je na ogled obseg njihovih tricepsov ali bozansko oblikovane noge. tisoce uporabnikov se zgrinja in malikuje njih profil. vsi jim zavidamo nakupovanje na peti aveniji, fotografiranje na trgu nebeskega miru, voznjo po route 66, ali poziranje s Fikretom v Veliki Kladusi. jaz pa si tezko predstavljam, zakaj bi kdo sploh zelel biti virtualni prijatelj s tisocimi ljudmi. je zelja po tem, da te (s)poznajo tujci, res tako velika in FB v danem trenutku res koncna resitev?! cisto prevec wildovsko zame.

ne moremo se izogniti uporabnikom, ki so na FB brez pravega razloga. mnogi so tako ze davno pozabili gesla. prijavili so se zaradi dobrih referenc aplikacije. zato ker ni potrebno sklicevati obletnice mature, da bi tvoji nekdanji sosolci videli, kaksno hiso je postavil moz, ali da so otroci zrasli v solidne sportnike, ki ne potrebujejo vec zobnega aparata. v zadnjem casu, priznam, vcasih tudi zaradi porajajocih se idej o teoriji zarote, pomislim, da se prijavljajo na FB tudi sefi ali bodoci sefi, ki vidijo fotografije, ki jih res ne bi bilo potrebno deliti s sirsimi mnozicami.

in ne nazadnje so tu se tisti, ki so FB dojeli kot dober stos, ki ne upostevajo nikogar, gonijo svoje, ne ozirajoc se na politicno nekorektnost izjav. skozi svojo mrezo sirijo ideje (najveckrat prezrte), ki bi morale sluziti kot ogledalo druzbi. vsakic znova sem navdusen, da se imajo voljo, ko pa je tako vsesplosni modus vivendi tega sveta na nivoju instant juhice – malce zagrejes, malce pomesas, spijes in se odjavis. in ravno toliko casa mi je ostalo, da grem se sam pizdit na fejsbuk. na sreco voda se ni zavrela …


* sprejemljivejsi termin bi bil znanec, saj s prijatelji clovek goji precej bolj pristna custva, kot je sirnemu obcestvu pojasnjevanje tega ali si pil macchiato ali podaljsano.

Ni komentarjev:

Objavite komentar