vaterpolisti ali pomembnost stirih sekund

pravzaprav ne gre za povsem korektno analogijo s klasiko Franzev iz davnega 1982. kolikor me je zdaj ze pred neskoncno leti navdusevala pesem, ki bi morda morala imeti celo podnaslov boksarji, glede na to kaksno popotnico je dobila po priblizno tridesetih letih od svojega nastanka. a tudi o tem kdaj prihodnjic. ker to gotovo zasluzi svoj obseznejsi prostor na tem zvelicavnem portalu.

tokrat me bolj zanimajo tekaci, kolesarji, avtomobilisti, skratka udelezenci v prometu. tisti, ki nam, podobno kot pred skoraj stirimi desetletji vaterpolisti, pestrijo vsak dan na cestah. tisti, ki v avtu nevsiljivo disijo, so gospodarji svojih teles, najbrz pa nekateri hodijo tudi k masi. zgodba, da jo skrajsam na priblizno sprejemljivo in prebavljivo dolzino, gre nekako takole. pri svojih skoraj 40-tih sem zacel kolesarati, kaksno leto za tem pa se teci. priblizno resno. in to po dobrih dveh desetletjih. kot pravijo, pomembna je motivacija, ki pa je poprej ocitno nisem imel dovolj, da bi obul superge in odtekel svoje. cetudi je bila atletika moja prva sportna ljubezen, z nepozabnim vsakoletnim mitingom Ferda Skoda, ki sta ji sledila sprva kosarko, potem pa nogomet (ja, tisti sport »juznjakov«), se nimam ravno za nekega resnega tekaca. nekaj sto kilometrov letno pac ne more prinesti zavidanja vrednih rezultatov. pokaze pa, kako neverjetne rezultate lahko dosegajo nekateri in kako dobro se da natrenirati clovesko telo. In se danes rad pogledam Oslo, ali Letzigrund, tudi vecino svetovnih rekordov se poznam na izust, ceprav me navdusuje dejstvo, da tudi atletika napreduje in v knjigi rekordov se le se redko najdejo vzhodnoevropski atleti in atletinje s pretirano poudarjeno celjustjo, da o nekaterih drugih delih telesa raje ne izgubljam besed.

vsemu temu navkljub se bom bolj fokusiral na odnos predvsem avtomobilistov do rekrativcev, ki poskusajo nekaj naredit zase in po sili razmer uporabljajo za to tudi javne povrsine. kar me je se bolj spodbudilo k tokratnem pisanju, je bil video na enem izmed druzbenih omrezij, kjer je zaprisezeni sofer bentil na kolesarjem in ga poimenoval za »se enega pedra v pajkicah«, ki moti njegovo razbohoteno voznjo z evidentno preko dvesto konji pod ritjo. ker vendarle ni cisto vsega moc doziveti v digitalnem svetu, se je dobro odpraviti tudi v naravo ter opazovati okolico. tako se rad prepricam v zivo o odnosu do prej omenjenih pedrov ter grem tudi sam poskusit sreco po nekaj okoliskih poteh. in seveda je lahko vsak tak poskus uporabe ceste, naj si bo lokalna, regionalna, drzavna, po kazenskem zakoniku skoraj ze okarakterziran za poskus samomora. status sibkejsega in ranljivejsega niti najmanj ne pripomore k rekreativcevi varnosti. prehodi za pesce, voznja ali tek tik ob bankini, uporaba luci, signaliziranje menjave smeri z roko, ti ne pomagajo pretirano. ker v krvi domacih voznikov (fokusirajmo se na njih), si le nebodigatreba, ki omejuje sprosceno pocutje za volanom. cas, ki ti ga vzame zaviranje, ker je prehitevanje kolesarja/tekaca, ko se priblizuje drugo vozilo, lahko za prvega relativno nevarno pocetje, se zdi za nenadomestljivega. stiri sekunde, ki ti jih je »odnesla« cloveska dusa, ki poskusa v poznem popoldnemu nekaj narediti zase, ker mu je morda sef v sluzbi prej povedal, da je redundanten, ali je izvedel, da so najblizujemu sorodniku steti meseci, se zdijo neprecenljive. stirim sekundam, ki jih bo Slovenec zamudil na pivo s prijateljem, se ne zelimo odreci. raje tvegamo zivljenja rekrekativnih pedrov, kot bi spustili nogo z gasa.

ne vem, od kod nam ta neverjetna lahkotnost voznje. od kod ta neverjetna vehemenca. od kod prezir in nespostovanje do nekoga, ki pac rad tece ali goni. ker je verjetno najlaze sprejeti stalisce, naj se nekam goni … vec kot ocitno pa je, da je ta kultura zakoreninjena v nas. verjetno se iz casa, ko je prvi izmed vaterpolistov preplaval tisto rusko reko in pac zajebal, kar se je zajebati dalo. saj ko imam priloznost opazovati, kako se na cesti obnasajo vozniki iz rekreativno razvitejsih drzav, kjer je primarna skrb, poskrbeti za soudelezence, cetudi bomo na cilj zamudili kaksno minuto, mi je jasno, da nam (verjetno) ni pomoci. da nam ne pomagajo vse akcije ozavescanja glede obnasanja na cesti, da nam ne pomagajo vsi zakonodajni predlogi, da ne bodo pomagale niti blasfemicne ideje o uzakonjenju paralelne voznje dveh kolesarjev. ker smo nase avtomobile in nase sekunde postavili na druzbeni piedestal nedotakljivosti. slava nam!

trenerji

opazil, da jutri mineva 12 let od zadnje objave. sem se ze spraseval, ali ima to sploh se smisel obujat. ker tako nihce ne bere. se tistih 150, ki je kdaj preletelo enega izmed stirih (4!) zapisov na tem blogu, verjetno danes pocne kaj bolj pametnega, kot bi poskusali prebirati zapisano. pa vseeno. bom pac zdravil svoje frustracije, ki jih ne zelim delit na socialnih omrezjih, v drzavnem zboru, v Hyde parku, ali na kaksni drugi javni manifestaciji. ne nazadnje ne vem, ali ne bom s tem krsil kaksnega vladnih odlokov. vcasih je tako najbolj zdravilna seansa, da beres to, o cemer si premisljeval pred ducat leti... 

skratka. zakaj trenerji. v vmesnem casu sta se zgodila 2 otroka. in ker so prsti se vedno malce zakrneli in trdi, naj bo tokrat prigoda povezana s starejsim. in kot je red pri vsakem pravem slovencu. se vedno vztrajam pri dikciji, da nismo smucarska nacija in da je to konstrukt Yu ski poola, Toneta, Rifleta in podobnih likov, ki so nas navlekli na Podarim-Dobim in se potem v tistem bobnu z milijoni dopisnic pretvarjali, da pomagajo slovenski smucariji, v resnici pa so seveda samemu sebi. in ja, vsi pravilni odgovori so bili vedno v isti koloni in vrhunec cinizma je bil, ko so povlekli dopisnico nekoga iz nebroja podpornikov in kvazi navijacev, ki je seveda kot pravi poznavavec nacionalnega sporta, odgovoril napacno, to pokazali v kamero. ocitno smo tudi v casu socializma poznali politicno nekorektnost. sele danes se zavedam lepote tega. 

pustimo Bojana. sam si je s svojimi Vitranškimi vragolijami ze zasluzil kopico stavkov v preteklih zapisih in nekaj sedenja pisocega na kahli ob gledanju nedeljskih slalomov. gremo k naslednjemu nacionalnemu sportu. nogometu. omenjeni podmladek je seveda ob splosni obsesiji z ronaldi, messiji, mbapeji, susici, bazdarevici in krhini rekel, da si zeli brcat. in to pocne bolj ali manj uspesno ze skoraj 5 let. ko je zacenjal, sem si rekel, da se ne bom nikoli vtikal v delo kluba, trenerja, ekonoma, sodnikov. vseh, ki so na tak ali drugacen nacin vpeti v (sportni) razvoj otrok in ki se po najboljsih noceh trudijo, da bi tem otrokom v treh seansah na teden priblizali ta (nacionalni) sport na pravilen nacin. iluzorno je pricakovati, da bo kdo iz posamezne generacije nekega provincialnega mesta kdaj resnicno uspel. verjetnost je priblizno taksna, kot da Veronika Šarec izzreba tvoj nepravilni odgovor na Podarim-Dobim. 

pa vseeno. upajmo na najboljse. in poskusam verjeti, da svoje "delo" opravljajo dobro. navednice predvsem zato, ker so to pac ljudje, ki zjutraj delajo po vecini v eni izmed stajerskih ne ravno prosperitetnih podjetij, popoldne pa se prelevijo v nogemetne guy rouxe in otrokom prodajajo magicno formulo, kako bodo jutri osvojili svet, ce le sledijo njihovim nasvetom. da ne preskakujem teme. 

ze pet let se drzim svoje obljube o nekomentiranju. bil je sicer en samcat vmesen izpad. priznam. sem poskusal s fotoaparatom dobit dober kader, kako sin ob vseh nasvetih, ki jih je pridobil od zgoraj navedenih, ob avt liniji obraca nasprotnika. in sodniku rekel, da je njegovo posredovanje v korist nasprotnika ob videnih vragolijah nepotrebno. mi je povedal, kar mi gre. sem se zavedal napake. in upam, da to sina ni stalo sampionske kariere. kakor koli. vcasih pridem cetrt ure pred koncem treninga. iz varne oddaljenosti spremljam, kako napredujejo mladenici. nisem ravno ekspert. poskusam uporabit common sense in razmisljat, ali so se stvari spremenile od casov, ko sem bil sam toliko star. in ko sem raje igral kosarko namesto nacionalnega sporta. so me sicer vabili takratni guy rouxi, a sem bil mnenja, da je to pac sport stojkovicev, brnovicev, spasicev in ostalih idolov Italie '90 (se vedno najbolj(sa) magicna himna mundialov). 30 let kasneje, po peripetiji ki sledi, se ponovno zatekam k tovrstni misli. zal. 

... konec treninga. 4 stopinje nad lediscem. dez in severnik. nic kaj prijetno. sin se usede v avto. krokodilje solze. najslabsi trening v zivljenju pravi. seveda mi ni nic jasno. vprasam, kaj se je zgodilo. nicesar nisem opazil. vsaj v zadnjih 15 minutah ne. ali ga boli glezenj, prepona, nad katero tozi ze nekaj casa. je premrazen. ne. nic od tega. zmotila ga je pripomba trenerja. ob nekem njegovem slabem posredovanju, ob sicer res dobri soigralcevi podaji cez polovico igrisca, je trener slednjemu prisepnil, da naj mu ne podaja vec, ker tako ni dovolj dober, da bi ukrotil taksno zogo. nisem vedel, kako ga potolazit. razmisljal tudi o tem, da bi sel in ga na gobec. ker cesa slabsega si tako ne zasluzi. pa sem si rekel, da je bila ze izkusnja ob avt liniji prevec ekscentricna. in nevredna mojih prepricanj. popravila zob pa verjetno tudi ne morem krit s kasko police. sva raje ugotovila, kar me veseli, da je hitro doumel in so se tudi solze posusile, jutri pa greva po nove kopacke, da bodo taksni tipi prihajali in odhajali v njegovo zivljenje. da bo se naprej uzival s svojo klapo in prijatelji ob vseh slabih podajah in zgresenih golih, ki se zgodijo na treningu in tekmi. in da ko mu bo dosadil "radanovic" s svojimi neumnimi dovtipi, bo pac rekel, da naj spizdi v svoje dopoldansko povprecje in da ni vreden popoldanskega privilegija, ki mu ga omogocamo starsi, s tem ko podpiramo tovrstne organizacije, ki se ne zavedajo odgovornosti, ki jo imajo z vzgojo in ucenjem nasih otrok.

moji dragi fejsbuk frendi

pred casom sem zabelezil na fejsbuku (FB), za socialno zgolj relativno sprejemljivega uporabnika, zavidljivo stevilo »prijateljev«. dolgo sem izbiral, odlasal, mencal, kdo za vraga si sploh zasluzi biti prijatelj* stevilka 200. na koncu sem hkrati potrdil pet prosenj – kako dobro se pravzaprav clovek pocuti, ko se mu po dvajsetih letih ponujajo domnevni prijatelji s katerimi razen nekaj vsiljenih dejavnostih nisi imel dosti skupnega – in se resil bremena favoriziranja. vendar ponavadi to ni glavna tezava, s katero se srecujem ob vsakokratnem obisku. dosti bolj me fascinira, kaj zelijo ljudje deliti z mano. in tezko jim dopovem, da me res ne zanimajo povabila v skupine »as ti tut not padu fan club«, »Werner in prijatelji prepevamo na jadranski obali«, »zberimo 40.000 podpisov za rehabilitacijo kita Janeza«, »trikrat hura za vrnitev Fahrete Jahic« ipd. zato me na drugi strani toliko bolj navdusijo pripete novice o dogajanju v svetu, ki sem jih zaradi tega ali onega vzroka zamudil, lucidni komentarji pod njimi in vabila na dogodke – nekateri odlicno uporabljajo FB kot oglasevalsko niso –, ki bi jih sicer ob vsesplosni poplavi informacij gotovo zamudil. nobena skrivnost ni, da je FB dosti vec kot zbiranje prijateljev za vsako ceno. obstajajo razlicni profili uporabnikov, ki se med seboj mocno razlikujejo. mnogim FB predstavlja nacin zivljenja. mnogi na njem visijo ure in zabelezijo vsak svoj premik. Urban si kuha kavo… Urban je odsel na skret… Urban je zalosten… Urban ni vec zalosten… Urban je vseeno malce zalosten (ker se nihce ne odzove na komentarje in ga ne pomiluje), a bo vesel, ko bo kegljaski klub celje amaterski svetovni prvak… in podobne abote, ki jih tezko prebavim. ce si clovek zeli pozornosti, gre pred parlament, si naveze plasticen dinamit okrog pasu, vzklika parole sovraznih vsebin, v majorski opravi zapoje pesem ali dve in preprican sem, da ga bodo opazili vsi FB prijatelji in se polovica Slovenije. pa se meni bo vsec njegovo nestrinjanje s sistemom ali cimer koli pac in ga bom z veseljem sprejel za prijatelja stevilka xxx. zaradi navedenega me je prav profil slednjih spodbudil k pisanju. pred casom sem namrec objavil novico, da iscem spremljevalca za koncert, sedaj ze sicer rahlo ostarele svetovne rock zvezde, a vseeno, da so karte rezervirane, samo se odlocit se je treba. pricakoval sem gromozanski odziv, se bal, da bom moral ljudi zavraciti in se posipati s pepelom, da toliko kart glede na povprasevanje vendarle nimam. a se je kmalu izkazalo, da je bil moj strah odvec. edini kometar v enem tednu je bil, kje koncert bo. medtem ko je opazka prijatelja, da je danes ze petek, pozela val odobravanja in navdusenja. o stevilki komentarjev pod tako izjavo ne bi izgubljal casa. le to, da bo vsakemu petku sledil ponedeljek. v nedogled! potem so tu ekshibicionisti. posamezniki z odprtimi profili, ki prijateljujejo z vsemi. vsem je na ogled obseg njihovih tricepsov ali bozansko oblikovane noge. tisoce uporabnikov se zgrinja in malikuje njih profil. vsi jim zavidamo nakupovanje na peti aveniji, fotografiranje na trgu nebeskega miru, voznjo po route 66, ali poziranje s Fikretom v Veliki Kladusi. jaz pa si tezko predstavljam, zakaj bi kdo sploh zelel biti virtualni prijatelj s tisocimi ljudmi. je zelja po tem, da te (s)poznajo tujci, res tako velika in FB v danem trenutku res koncna resitev?! cisto prevec wildovsko zame. ne moremo se izogniti uporabnikom, ki so na FB brez pravega razloga. mnogi so tako ze davno pozabili gesla. prijavili so se zaradi dobrih referenc aplikacije. zato ker ni potrebno sklicevati obletnice mature, da bi tvoji nekdanji sosolci videli, kaksno hiso je postavil moz, ali da so otroci zrasli v solidne sportnike, ki ne potrebujejo vec zobnega aparata. v zadnjem casu, priznam, vcasih tudi zaradi porajajocih se idej o teoriji zarote, pomislim, da se prijavljajo na FB tudi sefi ali bodoci sefi, ki vidijo fotografije, ki jih res ne bi bilo potrebno deliti s sirsimi mnozicami. in ne nazadnje so tu se tisti, ki so FB dojeli kot dober stos, ki ne upostevajo nikogar, gonijo svoje, ne ozirajoc se na politicno nekorektnost izjav. skozi svojo mrezo sirijo ideje (najveckrat prezrte), ki bi morale sluziti kot ogledalo druzbi. vsakic znova sem navdusen, da se imajo voljo, ko pa je tako vsesplosni modus vivendi tega sveta na nivoju instant juhice – malce zagrejes, malce pomesas, spijes in se odjavis. in ravno toliko casa mi je ostalo, da grem se sam pizdit na fejsbuk. na sreco voda se ni zavrela … * sprejemljivejsi termin bi bil znanec, saj s prijatelji clovek goji precej bolj pristna custva, kot je sirnemu obcestvu pojasnjevanje tega ali si pil macchiato ali podaljsano.

smucarska nacija

smucarska zgodovina se je koncala v Saalbachu. leta 1988 je bil eden zadnjih velikih dni slovenskega smucanja. Bojan Krizaj, nacionalni heroj, je v slogu velikega zmagovalca prvic in zadnjic prehodil ciljno crto in se vecno zapisal v srce vseh ljubiteljev smucanja.

takrat nas, kot hudomusno pravijo Lacni Franz, ni bilo nicesar strah, saj so bili smucarji z nami. prva beseda otrok ni bila mama ampak RC Elan (vsakrsna podobnost dobri dve desetletji kasneje je zgolj nakljucna) in vsi smo namesto poslusanja goveje muzike in srebanja goveje zupe stiskali pesti za nase blontno veselje in njegov torzo na strmini, ki je bil boj z resnicno mnogo boljsim Ingemarjem. slednjega smo, ko nam pac ni slo najbolje, v veliki meri posvojili za svojega, pa ceprav ga je s slovenijo povezovala zgolj begunjska naveza.

z Bojanom pa nismo za desetletje spremenili zgolj svojih prehranjevalnih navad. postali smo resnicno evforicni. vsi smo dihali za sport in verjeli, da res znamo smucat. da bi imeli se kaj konkretnega od tega, smo si izmislili se podarim-dobim. vrhunsko marketinsko invencijo, ki je skrbela za dobro pocutje nasih smucarjev in se bolj polne zepe njihovih sefov. edina nagradna igra, kjer je Rifle vehementno prebiral imena tudi tistih, ki so nepravilno odgovorili na nekaj elementarnih smucarskih vprasanj. in kjer smo vsako leto poslusali, kako bo Tone vnovic splezal v ogromen boben po nagrado, ce bodo nasi prinesli domov kolajno. a je bilo na njegovo sreco obljubljenega centrifugiranja bore malo. Sicer mi pa tudi ni jasno, kaj je naredili srecnez z 10.000 (deset tisoc!!!) litri sadnega soka Fructal? vse je bilo super in nihce ni mogel ustaviti nase smucarske pravljice. dokler niso sli ze opevani Bojan, na vrhuncu se Mateja in Rok, Rifletov sal ter ne nazadnje se obvezno prisotni RC Elan.

zato se danes nisem preprican, ceprav me v to dnevno prepricujejo, ali smo sploh kdaj bili smucarska nacija. »skijasi«, smo roko na srce imeli nekaj res svetlih trenutkov v celotni smucarski zgodovini, vse ostalo pa je bolj capljanje za najboljsimi. in ko so nas prehiteli se hrvatje, smo podpisali dokoncno kapitulacijo. zaceli smo igrat nogomet.

tistega soncnega dne konec marca mi je bilo komaj deset let. bil je zadnji soncni dan, ki sem ga zaradi smucanja prezdel pred televizorjem. od tedaj ni bilo vmesnega casa, ki bi v meni sprozil kulturno katarzo. in ja, »…lahko si obriseS nos v mojo srajco, draga, ne morem vec gledati tvojih solznih oci«…

vrste

nikoli v najkrajso vrsto. niti pomislim vec na to. edina vrsta, ki steje, mora imeti pred mano vsaj nekaj nestrpnih, razdrazlijvih ljudi, potem vem, da sem se odlocil prav, ker se bo slej ko prej vrsta premaknila. kratke vrste, do pet izdelkov, na blagajnah v shopping centrih so pesek v oci. vsakic, ko se postavim v eno od njih, gre nekaj narobe. stranka pred mano nima samo pet izdelkov, potrebno je zamenjati trak, prodajalec je nakljucno zaklenil blagajno in ne ve, kam je vstavil kljuc… vendar vse to sploh ni tezava. ko se odlocim za stanje v vrsti, je to dobro premisljena zadeva. vedno si vzamem cas, ce ne drugace zato, ker vem, da me caka vsaj ena izmed zgoraj nastetih peripetij. vedno grem v vrste brez povisanega pritiska, ker bi v nasprotnem lahko komu prisla prav moja kartica za darovanje organov in nikoli ne pomislim, da bi zamenjal vrsto…

no, in tu pride do mojega negodovanja, mestoma resnicne histerije. v zadnjih petih obiskih uradniskih, trgovskih in ostalih okenc sem se postavil v najdaljso vrsto. ker ocitno mnogi, tudi tisti, ki ne berejo mojega bloga, uporabljajo isto taktiko, se je za mano nabrala solidna kolona cakajocih. nabirali smo se dobrih deset minut in prisel sem na tretje mesto, vesel, da bom vendarle uspel poravnati svoje obveznosti (beri placati racun in z njim bogato provizijo paradrzavni instituciji). 

odpre se novo okence. kar naenkrat je bila z nami gospa tainta. rumena tablica z njenim imenom, bolj primerna za novinarske konference, se je sprostila in se preden sem se zavedal, sem bil v vrsti zadnji. sosednja vrsta je, da bi se moja teorija potrdila, seveda zacela delovati izjemno hitro. vsi upokojenci, matere na porodniskih dopustih so me prehiteli, brez da bi kdo vprasal, ce bi slucajno zelel biti na vrsti pred njimi, kar bi se spodobilo ze zato, ker so vedeli, da sem bil pred njimi tudi prisel. seveda me niso niti pogledali, ko so me prehitevali po desni (dobesedno). verjetno je odvec tolazba, da so se pocutili vsaj malce krive. kakor koli, vrhunec je stvar dosegla zadeva, ko se je poskusila pred mene vriniti se gospa, ki je bila v neverjetni guzvi, s prizganim avtomobilom sredi ceste, placati pa je morala kup poloznic. z mirnim tonom, kolikor ga pac premorem, sem, ko sem koncno prisel na vrsto, vprasal uradnico za okencem, kaksna je politika hise glede moje »tezave«. in mi je povedala, da »tako pac to je«. ona pri vsem delu ne more igrati se policajke (o tem kdaj prihodnjic) in razvrscati ljudi v vrste. mogoce res ne. ko ji bom naslednjic s kovanci placal poloznico za ½ se neplacanega zadka mojega avtomobila, bo verjetno razumela tudi mojo frustracijo. se to. podobno se mi je v stirinajstih dneh zgodilo trikrat. in kraji niso bili povezani. nakljucje? dvomim!

pri vsem skupaj se sprasujem, zakaj se v nekaterih drzavah, pri katerih imamo toliko pripomniti cez neumnost in neotesanost ljudi, to ne dogaja. pred casom sem na primer popotoval po drzavi, ki je pred 20. januarjem ni priporocljivo adorirati. in neverjetno. bil sem nestetokrat v podobnih situacijah in nihce ni pomislil, da bi preskocil vrsto, iskal izgovore za nujnost opravljanja storitve ali kaj podobnega. vse dokler nisem prisel na letalisce. tam pa sem seveda dobil ob najavi boardinga takoj v glavo komolec in pozdrav v visokih petah. toliko o nas, izjemnih evropejcih…

common sense

zakaj zdravorazumski blog?! ker so vsi svojim avtorjem povsem zdravi, razumljivi, odlicni in sploh spica. in tak bo tudi moj. ker sem zakoracil v cetrto desetletje bivanja in se zacel ponovno sprasevati, tokrat z obcutkom minljivosti, da moram pustiti za sabo nekaj oprijemljivega, ce ze ne domnevno zdravorazumskega. ker moji najblizji krasijo - kot se veceru primerno spodobi - bozicno drevo, jaz pa imam za spremembo nekaj minut casa, da se prebijem skozi "user friendly" nastavitve bloga. ter ne nazadnje, ker me zanima ali ta zadeva (blog) dejansko funkiconira. k pisanju sem se spravil tudi zato, ker sem prebiral ostale bloge, ki so me povecini iritirali (ne zanima me, kdo je v svojo najljubso jed dodal zlico vegete prevec, niti to, kdaj je stric Branko dopolnil sestdeset let, ali kje se oblaci Miran Rudan) in ker je nekdo ze zasedel naslov, ki sem si ga od nekdaj zelel zasesti jaz. zato moram zdaj za predpodno uporabljati svoj infantilni vzdevek, ki sem ga dobil potem, ko sem bil ze precej porascen po telesu in ko je ze zaradi estetskih vzgibov dobro, da bi si obril brado in brke vsaj dvakrat tedensko. ceprav si jih ne. ponavadi. o cem torej sploh pisati?! o tem, zakaj v tej druzbi velja kot zdravorazumsko to, da te poskusajo ljudje na vsakem koraku nategniti in ko jim to slej ko prej uspe, postane to glavna tema za sankom nadaljnjih sest mesecev, ko se jim ni zgodilo nic drugega (morda jih presine misel na razpad RBD, ali se zacudijo, ko preberejo v novicah, da je kaksna filmska frajlica ze tretjic izgubila nedolznost). vse to velja danes kot merilo uspeha, ki je podvrzeno gostilniskemu malikovanju in povelicevanju. da seveda ne omenjam bizarnih dogodkov, ki se (mi) dnevno dogajajo na parkiriscih, v trgovinah, kinodvoranah, restavracijah, anonimnih telefonskih anketah, nezazeleni elektronski posti (privlaciti posiljatelje le-te, je ocitno moj hobi), navijaski kulturi ipd. o vsem tem torej. lepo in pocasi. od teme do teme. dokler mi ne zmanjka oziroma dokler ne zmanjka zdravorazumskih tem, ki jih je potrebno "obuditi"...