opazil, da jutri mineva 12 let od zadnje objave. sem se ze spraseval, ali ima to sploh se smisel obujat. ker tako nihce ne bere. se tistih 150, ki je kdaj preletelo enega izmed stirih (4!) zapisov na tem blogu, verjetno danes pocne kaj bolj pametnega, kot bi poskusali prebirati zapisano. pa vseeno. bom pac zdravil svoje frustracije, ki jih ne zelim delit na socialnih omrezjih, v drzavnem zboru, v Hyde parku, ali na kaksni drugi javni manifestaciji. ne nazadnje ne vem, ali ne bom s tem krsil kaksnega vladnih odlokov. vcasih je tako najbolj zdravilna seansa, da beres to, o cemer si premisljeval pred ducat leti...
skratka. zakaj trenerji. v vmesnem casu sta se zgodila 2 otroka. in ker so prsti se vedno malce zakrneli in trdi, naj bo tokrat prigoda povezana s starejsim. in kot je red pri vsakem pravem slovencu. se vedno vztrajam pri dikciji, da nismo smucarska nacija in da je to konstrukt Yu ski poola, Toneta, Rifleta in podobnih likov, ki so nas navlekli na Podarim-Dobim in se potem v tistem bobnu z milijoni dopisnic pretvarjali, da pomagajo slovenski smucariji, v resnici pa so seveda samemu sebi. in ja, vsi pravilni odgovori so bili vedno v isti koloni in vrhunec cinizma je bil, ko so povlekli dopisnico nekoga iz nebroja podpornikov in kvazi navijacev, ki je seveda kot pravi poznavavec nacionalnega sporta, odgovoril napacno, to pokazali v kamero. ocitno smo tudi v casu socializma poznali politicno nekorektnost. sele danes se zavedam lepote tega.
pustimo Bojana. sam si je s svojimi Vitranškimi vragolijami ze zasluzil kopico stavkov v preteklih zapisih in nekaj sedenja pisocega na kahli ob gledanju nedeljskih slalomov. gremo k naslednjemu nacionalnemu sportu. nogometu. omenjeni podmladek je seveda ob splosni obsesiji z ronaldi, messiji, mbapeji, susici, bazdarevici in krhini rekel, da si zeli brcat. in to pocne bolj ali manj uspesno ze skoraj 5 let. ko je zacenjal, sem si rekel, da se ne bom nikoli vtikal v delo kluba, trenerja, ekonoma, sodnikov. vseh, ki so na tak ali drugacen nacin vpeti v (sportni) razvoj otrok in ki se po najboljsih noceh trudijo, da bi tem otrokom v treh seansah na teden priblizali ta (nacionalni) sport na pravilen nacin. iluzorno je pricakovati, da bo kdo iz posamezne generacije nekega provincialnega mesta kdaj resnicno uspel. verjetnost je priblizno taksna, kot da Veronika Šarec izzreba tvoj nepravilni odgovor na Podarim-Dobim.
pa vseeno. upajmo na najboljse. in poskusam verjeti, da svoje "delo" opravljajo dobro. navednice predvsem zato, ker so to pac ljudje, ki zjutraj delajo po vecini v eni izmed stajerskih ne ravno prosperitetnih podjetij, popoldne pa se prelevijo v nogemetne guy rouxe in otrokom prodajajo magicno formulo, kako bodo jutri osvojili svet, ce le sledijo njihovim nasvetom.
da ne preskakujem teme.
ze pet let se drzim svoje obljube o nekomentiranju. bil je sicer en samcat vmesen izpad. priznam. sem poskusal s fotoaparatom dobit dober kader, kako sin ob vseh nasvetih, ki jih je pridobil od zgoraj navedenih, ob avt liniji obraca nasprotnika. in sodniku rekel, da je njegovo posredovanje v korist nasprotnika ob videnih vragolijah nepotrebno. mi je povedal, kar mi gre. sem se zavedal napake. in upam, da to sina ni stalo sampionske kariere.
kakor koli. vcasih pridem cetrt ure pred koncem treninga. iz varne oddaljenosti spremljam, kako napredujejo mladenici. nisem ravno ekspert. poskusam uporabit common sense in razmisljat, ali so se stvari spremenile od casov, ko sem bil sam toliko star. in ko sem raje igral kosarko namesto nacionalnega sporta. so me sicer vabili takratni guy rouxi, a sem bil mnenja, da je to pac sport stojkovicev, brnovicev, spasicev in ostalih idolov Italie '90 (se vedno najbolj(sa) magicna himna mundialov). 30 let kasneje, po peripetiji ki sledi, se ponovno zatekam k tovrstni misli. zal.
... konec treninga. 4 stopinje nad lediscem. dez in severnik. nic kaj prijetno. sin se usede v avto. krokodilje solze. najslabsi trening v zivljenju pravi. seveda mi ni nic jasno. vprasam, kaj se je zgodilo. nicesar nisem opazil. vsaj v zadnjih 15 minutah ne. ali ga boli glezenj, prepona, nad katero tozi ze nekaj casa. je premrazen. ne. nic od tega. zmotila ga je pripomba trenerja. ob nekem njegovem slabem posredovanju, ob sicer res dobri soigralcevi podaji cez polovico igrisca, je trener slednjemu prisepnil, da naj mu ne podaja vec, ker tako ni dovolj dober, da bi ukrotil taksno zogo. nisem vedel, kako ga potolazit. razmisljal tudi o tem, da bi sel in ga na gobec. ker cesa slabsega si tako ne zasluzi. pa sem si rekel, da je bila ze izkusnja ob avt liniji prevec ekscentricna. in nevredna mojih prepricanj. popravila zob pa verjetno tudi ne morem krit s kasko police. sva raje ugotovila, kar me veseli, da je hitro doumel in so se tudi solze posusile, jutri pa greva po nove kopacke, da bodo taksni tipi prihajali in odhajali v njegovo zivljenje. da bo se naprej uzival s svojo klapo in prijatelji ob vseh slabih podajah in zgresenih golih, ki se zgodijo na treningu in tekmi. in da ko mu bo dosadil "radanovic" s svojimi neumnimi dovtipi, bo pac rekel, da naj spizdi v svoje dopoldansko povprecje in da ni vreden popoldanskega privilegija, ki mu ga omogocamo starsi, s tem ko podpiramo tovrstne organizacije, ki se ne zavedajo odgovornosti, ki jo imajo z vzgojo in ucenjem nasih otrok.
