vrste

nikoli v najkrajso vrsto. niti pomislim vec na to. edina vrsta, ki steje, mora imeti pred mano vsaj nekaj nestrpnih, razdrazlijvih ljudi, potem vem, da sem se odlocil prav, ker se bo slej ko prej vrsta premaknila. kratke vrste, do pet izdelkov, na blagajnah v shopping centrih so pesek v oci. vsakic, ko se postavim v eno od njih, gre nekaj narobe. stranka pred mano nima samo pet izdelkov, potrebno je zamenjati trak, prodajalec je nakljucno zaklenil blagajno in ne ve, kam je vstavil kljuc… vendar vse to sploh ni tezava. ko se odlocim za stanje v vrsti, je to dobro premisljena zadeva. vedno si vzamem cas, ce ne drugace zato, ker vem, da me caka vsaj ena izmed zgoraj nastetih peripetij. vedno grem v vrste brez povisanega pritiska, ker bi v nasprotnem lahko komu prisla prav moja kartica za darovanje organov in nikoli ne pomislim, da bi zamenjal vrsto…

no, in tu pride do mojega negodovanja, mestoma resnicne histerije. v zadnjih petih obiskih uradniskih, trgovskih in ostalih okenc sem se postavil v najdaljso vrsto. ker ocitno mnogi, tudi tisti, ki ne berejo mojega bloga, uporabljajo isto taktiko, se je za mano nabrala solidna kolona cakajocih. nabirali smo se dobrih deset minut in prisel sem na tretje mesto, vesel, da bom vendarle uspel poravnati svoje obveznosti (beri placati racun in z njim bogato provizijo paradrzavni instituciji). 

odpre se novo okence. kar naenkrat je bila z nami gospa tainta. rumena tablica z njenim imenom, bolj primerna za novinarske konference, se je sprostila in se preden sem se zavedal, sem bil v vrsti zadnji. sosednja vrsta je, da bi se moja teorija potrdila, seveda zacela delovati izjemno hitro. vsi upokojenci, matere na porodniskih dopustih so me prehiteli, brez da bi kdo vprasal, ce bi slucajno zelel biti na vrsti pred njimi, kar bi se spodobilo ze zato, ker so vedeli, da sem bil pred njimi tudi prisel. seveda me niso niti pogledali, ko so me prehitevali po desni (dobesedno). verjetno je odvec tolazba, da so se pocutili vsaj malce krive. kakor koli, vrhunec je stvar dosegla zadeva, ko se je poskusila pred mene vriniti se gospa, ki je bila v neverjetni guzvi, s prizganim avtomobilom sredi ceste, placati pa je morala kup poloznic. z mirnim tonom, kolikor ga pac premorem, sem, ko sem koncno prisel na vrsto, vprasal uradnico za okencem, kaksna je politika hise glede moje »tezave«. in mi je povedala, da »tako pac to je«. ona pri vsem delu ne more igrati se policajke (o tem kdaj prihodnjic) in razvrscati ljudi v vrste. mogoce res ne. ko ji bom naslednjic s kovanci placal poloznico za ½ se neplacanega zadka mojega avtomobila, bo verjetno razumela tudi mojo frustracijo. se to. podobno se mi je v stirinajstih dneh zgodilo trikrat. in kraji niso bili povezani. nakljucje? dvomim!

pri vsem skupaj se sprasujem, zakaj se v nekaterih drzavah, pri katerih imamo toliko pripomniti cez neumnost in neotesanost ljudi, to ne dogaja. pred casom sem na primer popotoval po drzavi, ki je pred 20. januarjem ni priporocljivo adorirati. in neverjetno. bil sem nestetokrat v podobnih situacijah in nihce ni pomislil, da bi preskocil vrsto, iskal izgovore za nujnost opravljanja storitve ali kaj podobnega. vse dokler nisem prisel na letalisce. tam pa sem seveda dobil ob najavi boardinga takoj v glavo komolec in pozdrav v visokih petah. toliko o nas, izjemnih evropejcih…