sobota, 18. februar 2023

vaterpolisti ali pomembnost stirih sekund


pravzaprav ne gre za povsem korektno analogijo s klasiko Franzev iz davnega 1982. kolikor me je zdaj ze pred neskoncno leti navdusevala pesem, ki bi morda morala imeti celo podnaslov boksarji, glede na to kaksno popotnico je dobila po priblizno tridesetih letih od svojega nastanka. a tudi o tem kdaj prihodnjic. ker to gotovo zasluzi svoj obseznejsi prostor na tem zvelicavnem portalu.

tokrat me bolj zanimajo tekaci, kolesarji, avtomobilisti, skratka udelezenci v prometu. tisti, ki nam, podobno kot pred skoraj stirimi desetletji vaterpolisti, pestrijo vsak dan na cestah. tisti, ki v avtu nevsiljivo disijo, so gospodarji svojih teles, najbrz pa nekateri hodijo tudi k masi. zgodba, da jo skrajsam na priblizno sprejemljivo in prebavljivo dolzino, gre nekako takole. pri svojih skoraj 40-tih sem zacel kolesarati, kaksno leto za tem pa se teci. priblizno resno. in to po dobrih dveh desetletjih. kot pravijo, pomembna je motivacija, ki pa je poprej ocitno nisem imel dovolj, da bi obul superge in odtekel svoje. cetudi je bila atletika moja prva sportna ljubezen, z nepozabnim vsakoletnim mitingom Ferda Skoda, ki sta ji sledila sprva kosarko, potem pa nogomet (ja, tisti sport »juznjakov«), se nimam ravno za nekega resnega tekaca. nekaj sto kilometrov letno pac ne more prinesti zavidanja vrednih rezultatov. pokaze pa, kako neverjetne rezultate lahko dosegajo nekateri in kako dobro se da natrenirati clovesko telo. In se danes rad pogledam Oslo, ali Letzigrund, tudi vecino svetovnih rekordov se poznam na izust, ceprav me navdusuje dejstvo, da tudi atletika napreduje in v knjigi rekordov se le se redko najdejo vzhodnoevropski atleti in atletinje s pretirano poudarjeno celjustjo, da o nekaterih drugih delih telesa raje ne izgubljam besed.

vsemu temu navkljub se bom bolj fokusiral na odnos predvsem avtomobilistov do rekrativcev, ki poskusajo nekaj naredit zase in po sili razmer uporabljajo za to tudi javne povrsine. kar me je se bolj spodbudilo k tokratnem pisanju, je bil video na enem izmed druzbenih omrezij, kjer je zaprisezeni sofer bentil na kolesarjem in ga poimenoval za »se enega pedra v pajkicah«, ki moti njegovo razbohoteno voznjo z evidentno preko dvesto konji pod ritjo. ker vendarle ni cisto vsega moc doziveti v digitalnem svetu, se je dobro odpraviti tudi v naravo ter opazovati okolico. tako se rad prepricam v zivo o odnosu do prej omenjenih pedrov ter grem tudi sam poskusit sreco po nekaj okoliskih poteh. in seveda je lahko vsak tak poskus uporabe ceste, naj si bo lokalna, regionalna, drzavna, po kazenskem zakoniku skoraj ze okarakterziran za poskus samomora. status sibkejsega in ranljivejsega niti najmanj ne pripomore k rekreativcevi varnosti. prehodi za pesce, voznja ali tek tik ob bankini, uporaba luci, signaliziranje menjave smeri z roko, ti ne pomagajo pretirano. ker v krvi domacih voznikov (fokusirajmo se na njih), si le nebodigatreba, ki omejuje sprosceno pocutje za volanom. cas, ki ti ga vzame zaviranje, ker je prehitevanje kolesarja/tekaca, ko se priblizuje drugo vozilo, lahko za prvega relativno nevarno pocetje, se zdi za nenadomestljivega. stiri sekunde, ki ti jih je »odnesla« cloveska dusa, ki poskusa v poznem popoldnemu nekaj narediti zase, ker mu je morda sef v sluzbi prej povedal, da je redundanten, ali je izvedel, da so najblizujemu sorodniku steti meseci, se zdijo neprecenljive. stirim sekundam, ki jih bo Slovenec zamudil na pivo s prijateljem, se ne zelimo odreci. raje tvegamo zivljenja rekrekativnih pedrov, kot bi spustili nogo z gasa.

ne vem, od kod nam ta neverjetna lahkotnost voznje. od kod ta neverjetna vehemenca. od kod prezir in nespostovanje do nekoga, ki pac rad tece ali goni. ker je verjetno najlaze sprejeti stalisce, naj se nekam goni … vec kot ocitno pa je, da je ta kultura zakoreninjena v nas. verjetno se iz casa, ko je prvi izmed vaterpolistov preplaval tisto rusko reko in pac zajebal, kar se je zajebati dalo. saj ko imam priloznost opazovati, kako se na cesti obnasajo vozniki iz rekreativno razvitejsih drzav, kjer je primarna skrb, poskrbeti za soudelezence, cetudi bomo na cilj zamudili kaksno minuto, mi je jasno, da nam (verjetno) ni pomoci. da nam ne pomagajo vse akcije ozavescanja glede obnasanja na cesti, da nam ne pomagajo vsi zakonodajni predlogi, da ne bodo pomagale niti blasfemicne ideje o uzakonjenju paralelne voznje dveh kolesarjev. ker smo nase avtomobile in nase sekunde postavili na druzbeni piedestal nedotakljivosti. slava nam!