smucarska nacija

smucarska zgodovina se je koncala v Saalbachu. leta 1988 je bil eden zadnjih velikih dni slovenskega smucanja. Bojan Krizaj, nacionalni heroj, je v slogu velikega zmagovalca prvic in zadnjic prehodil ciljno crto in se vecno zapisal v srce vseh ljubiteljev smucanja.

takrat nas, kot hudomusno pravijo Lacni Franz, ni bilo nicesar strah, saj so bili smucarji z nami. prva beseda otrok ni bila mama ampak RC Elan (vsakrsna podobnost dobri dve desetletji kasneje je zgolj nakljucna) in vsi smo namesto poslusanja goveje muzike in srebanja goveje zupe stiskali pesti za nase blontno veselje in njegov torzo na strmini, ki je bil boj z resnicno mnogo boljsim Ingemarjem. slednjega smo, ko nam pac ni slo najbolje, v veliki meri posvojili za svojega, pa ceprav ga je s slovenijo povezovala zgolj begunjska naveza.

z Bojanom pa nismo za desetletje spremenili zgolj svojih prehranjevalnih navad. postali smo resnicno evforicni. vsi smo dihali za sport in verjeli, da res znamo smucat. da bi imeli se kaj konkretnega od tega, smo si izmislili se podarim-dobim. vrhunsko marketinsko invencijo, ki je skrbela za dobro pocutje nasih smucarjev in se bolj polne zepe njihovih sefov. edina nagradna igra, kjer je Rifle vehementno prebiral imena tudi tistih, ki so nepravilno odgovorili na nekaj elementarnih smucarskih vprasanj. in kjer smo vsako leto poslusali, kako bo Tone vnovic splezal v ogromen boben po nagrado, ce bodo nasi prinesli domov kolajno. a je bilo na njegovo sreco obljubljenega centrifugiranja bore malo. Sicer mi pa tudi ni jasno, kaj je naredili srecnez z 10.000 (deset tisoc!!!) litri sadnega soka Fructal? vse je bilo super in nihce ni mogel ustaviti nase smucarske pravljice. dokler niso sli ze opevani Bojan, na vrhuncu se Mateja in Rok, Rifletov sal ter ne nazadnje se obvezno prisotni RC Elan.

zato se danes nisem preprican, ceprav me v to dnevno prepricujejo, ali smo sploh kdaj bili smucarska nacija. »skijasi«, smo roko na srce imeli nekaj res svetlih trenutkov v celotni smucarski zgodovini, vse ostalo pa je bolj capljanje za najboljsimi. in ko so nas prehiteli se hrvatje, smo podpisali dokoncno kapitulacijo. zaceli smo igrat nogomet.

tistega soncnega dne konec marca mi je bilo komaj deset let. bil je zadnji soncni dan, ki sem ga zaradi smucanja prezdel pred televizorjem. od tedaj ni bilo vmesnega casa, ki bi v meni sprozil kulturno katarzo. in ja, »…lahko si obriseS nos v mojo srajco, draga, ne morem vec gledati tvojih solznih oci«…

vrste

nikoli v najkrajso vrsto. niti pomislim vec na to. edina vrsta, ki steje, mora imeti pred mano vsaj nekaj nestrpnih, razdrazlijvih ljudi, potem vem, da sem se odlocil prav, ker se bo slej ko prej vrsta premaknila. kratke vrste, do pet izdelkov, na blagajnah v shopping centrih so pesek v oci. vsakic, ko se postavim v eno od njih, gre nekaj narobe. stranka pred mano nima samo pet izdelkov, potrebno je zamenjati trak, prodajalec je nakljucno zaklenil blagajno in ne ve, kam je vstavil kljuc… vendar vse to sploh ni tezava. ko se odlocim za stanje v vrsti, je to dobro premisljena zadeva. vedno si vzamem cas, ce ne drugace zato, ker vem, da me caka vsaj ena izmed zgoraj nastetih peripetij. vedno grem v vrste brez povisanega pritiska, ker bi v nasprotnem lahko komu prisla prav moja kartica za darovanje organov in nikoli ne pomislim, da bi zamenjal vrsto…

no, in tu pride do mojega negodovanja, mestoma resnicne histerije. v zadnjih petih obiskih uradniskih, trgovskih in ostalih okenc sem se postavil v najdaljso vrsto. ker ocitno mnogi, tudi tisti, ki ne berejo mojega bloga, uporabljajo isto taktiko, se je za mano nabrala solidna kolona cakajocih. nabirali smo se dobrih deset minut in prisel sem na tretje mesto, vesel, da bom vendarle uspel poravnati svoje obveznosti (beri placati racun in z njim bogato provizijo paradrzavni instituciji). 

odpre se novo okence. kar naenkrat je bila z nami gospa tainta. rumena tablica z njenim imenom, bolj primerna za novinarske konference, se je sprostila in se preden sem se zavedal, sem bil v vrsti zadnji. sosednja vrsta je, da bi se moja teorija potrdila, seveda zacela delovati izjemno hitro. vsi upokojenci, matere na porodniskih dopustih so me prehiteli, brez da bi kdo vprasal, ce bi slucajno zelel biti na vrsti pred njimi, kar bi se spodobilo ze zato, ker so vedeli, da sem bil pred njimi tudi prisel. seveda me niso niti pogledali, ko so me prehitevali po desni (dobesedno). verjetno je odvec tolazba, da so se pocutili vsaj malce krive. kakor koli, vrhunec je stvar dosegla zadeva, ko se je poskusila pred mene vriniti se gospa, ki je bila v neverjetni guzvi, s prizganim avtomobilom sredi ceste, placati pa je morala kup poloznic. z mirnim tonom, kolikor ga pac premorem, sem, ko sem koncno prisel na vrsto, vprasal uradnico za okencem, kaksna je politika hise glede moje »tezave«. in mi je povedala, da »tako pac to je«. ona pri vsem delu ne more igrati se policajke (o tem kdaj prihodnjic) in razvrscati ljudi v vrste. mogoce res ne. ko ji bom naslednjic s kovanci placal poloznico za ½ se neplacanega zadka mojega avtomobila, bo verjetno razumela tudi mojo frustracijo. se to. podobno se mi je v stirinajstih dneh zgodilo trikrat. in kraji niso bili povezani. nakljucje? dvomim!

pri vsem skupaj se sprasujem, zakaj se v nekaterih drzavah, pri katerih imamo toliko pripomniti cez neumnost in neotesanost ljudi, to ne dogaja. pred casom sem na primer popotoval po drzavi, ki je pred 20. januarjem ni priporocljivo adorirati. in neverjetno. bil sem nestetokrat v podobnih situacijah in nihce ni pomislil, da bi preskocil vrsto, iskal izgovore za nujnost opravljanja storitve ali kaj podobnega. vse dokler nisem prisel na letalisce. tam pa sem seveda dobil ob najavi boardinga takoj v glavo komolec in pozdrav v visokih petah. toliko o nas, izjemnih evropejcih…